Današnja tema ni samo o avtomobilih, ampak bomo ob tem govorili tudi o gospodinjskih aparatih.


Pred kratkim se je Samsungova televizija tiho umaknila s kitajskega trga gospodinjskih aparatov. V prvih štirih mesecih leta 2026 je Samsungov tržni delež pri spletni prodaji barvnih televizorjev znašal le 1,33 %, pri fizični prodaji pa komaj 3,54 %, letna dobava pa se je s 2,55 milijona enot v času največje rasti skrčila na manj kot 500.000 enot.



Skoraj istočasno je skupna mesečna prodaja Hyundaija in Kie na Kitajskem padla pod 10.000 vozil, tržni delež pa je ostal le še 0,6 %. Dva predstavnika južnokorejske potrošniške elektronike in avtomobilizma sta na kitajskem trgu prišla do podobne točke.



Zato se je v javnosti hitro razširila znana pripoved: južnokorejski val se umika, domača proizvodnja prevzema, televizijska industrija pa ponavlja scenarij preboja novih energetskih vozil. Hisense in TCL sta na področju Mini LED s parametri že »pribila Sonyja na tla«, Samsungov današnji položaj pa je Sonyjev in LGjev jutrišnji.


Ta ocena je le napol pravilna. Dejstvo je, da so domači televizorji na ravni strojne opreme dohiteli in celo mestoma prehiteli konkurenco; a če visoko pozicioniranje televizorjev preprosto enačimo s »prebojem z menjavo smeri« pri novih energetskih vozilih, podcenjujemo najbolj trdovraten prag te industrije.


Na področju strojne opreme so domači proizvajalci res dohiteli


Če gledamo le tabele s parametri in globino dobavne verige, je današnja samozavest domačih vrhunskih televizorjev precej večja kot pred petimi leti.


Na domačem trgu vrhunskih barvnih televizorjev je prodajni delež kitajskih blagovnih znamk že dva- do trikrat večji od tujih; na svetovnem trgu vrhunskih televizorjev se je skupni delež Hisense in TCL povzpel na 39 %, do dobrih 40 % pri Samsungu in LGju pa ju loči le še korak. Hisense je prvi začel serijsko proizvodnjo RGB Mini LED, in to celo leto prej od načrtovanega datuma izida pri Sonyju; TCL-ov SQD Mini LED se pri najvišji svetilnosti in pokritosti barvnega prostora neposredno kosa s Sony Bravia 9 in LG G5. Stopnja domače proizvodnje panelov presega 60 %, integrirana veriga čipov, osvetlitve ozadja in končne montaže je v lastnih rokah, hitrost posodabljanja pa je ritem, ki mu tuje blagovne znamke težko sledijo.


Z drugimi besedami, pri vprašanju, »katere materiale je mogoče uporabiti in koliko jih je mogoče vgraditi«, domača vrhunska ponudba Sonyja in LGja ne potrebuje več gledati od spodaj navzgor. Pri Mini LED televizorjih enake velikosti in enakega razreda conskega zatemnjevanja je Sonyjeva cena običajno 30 % do 50 % višja od Hisensevih in TCL-ovih, medtem ko papirnati parametri strojne opreme niso nujno boljši.



A prav tista »tančica« je razlog, da je vrhunsko res vrhunsko


Težava je onkraj parametrov.


Število območij osvetlitve ozadja pri Sony X95L je v primerjavi z domačimi vrhunskimi modeli »ubogo« majhno, a v tujih ocenah je njegov nadzor nad halo efektom boljši od takratnega Samsunga, črna pa je pri Bravia 9 opisana kot »skoraj OLED«. Razlog ni v številu svetlobnih elementov, ampak v tem, kako čip XR presoja žarišče slike, simulira razmerja globinske ostrine ter kako globoko se sistem upravljanja osvetlitve ozadja uskladi z algoritmi za kakovost slike. Sonyjev čip XR izvaja »medelementno usklajeno odločanje«: najprej presodi, kam bo gledalo človeško oko, nato pa barvo, kontrast in ostrino uskladi okoli tega žarišča, namesto da bi vsak kazalnik optimiziral ločeno.


Napredek domačih čipov je resničen. Hisensev Xinxin H7 je dosegel hkratno krmiljenje svetlobe in barve, TCL-ov TSR AI pa se nenehno izpopolnjuje pri dvojni krepitvi v oblaku in na napravi, a osnovna logika je še vedno bolj usmerjena v »boljšo obdelavo vsakega posameznega dela«; pri zaznavanju žarišča in medelementnem usklajevanju vrzeli v primerjavi s Sonyjem ni mogoče kratkoročno zapolniti zgolj s kopičenjem računske moči. Bolj neposreden kazalnik je zakasnitev odziva osvetlitve ozadja: pri nekaterih domačih modelih je lokalni odziv zatemnitve dvakrat počasnejši od LG C3, pri hitrih prizorih pa se pojavi s prostim očesom zaznavna sled halo efekta. Število območij se lahko čez noč podvoji, a sposobnost usklajevanja, da »vsak svetlobni element ve, kdaj mora zasvetiti, koliko svetlosti dati in kdaj ugasniti«, zahteva algoritem in čas.



LG pa predstavlja drugačno vrsto ovire. Njegov monopolni položaj pri OLED samosvetlečih panelih pomeni, da sta »čisto črna« in »neskončno kontrastno razmerje« še vedno prednost, ki je tekočekristalna stran ne more v celoti izničiti zgolj s številom območij. Domača vrhunska ponudba na Mini LED stezi zelo agresivno lovi, a na tej tehnološki veji OLED ima LG še vedno pravico do definiranja.


Ali se Sonyjev in LGjev presežek cene zdaj še splača plačati


Odgovor je odvisen od tega, kaj pri nakupu televizorja sploh kupujete.


Pri Sonyjevem presežku cene ne kupujete parametrov, ampak »brez sitnosti«. Pri istem viru posnetka lahko Sonyjev čip XR podrobnosti v temi in obrise oseb obdela tako, da je »brez nastavljanja prijetno gledati«, nadzor nad sledjo pri kompenzaciji gibanja pa je še vedno vrhunski v industriji. Za potrošnike, ki ne želijo preučevati števila območij, najvišje svetilnosti in pokritosti barvnega prostora ter želijo le prižgati televizor in videti »pravilno« sliko, je ta del presežka cene otipljiv. LGjev presežek cene bolj temelji na fizični prednosti samega OLED panela in na nenadomestljivosti samosvetleče poti v scenarijih gledanja v temni sobi.


A presežek cene se tanjša. Serija Sony J se pogosto pojavlja z okvarami brez zvoka in je bila uvrščena na črno listo pritožbenih platform, sloves vrhunskih modelov, ki se pokvarijo takoj po izteku garancije, pa spodjeda temelje vere v »Sonyjevo magijo«. Samsungov umik je že dokazal, da ko kitajska dobavna veriga izniči tehnološko razliko in ko se toleranca mladih potrošnikov do presežka cene blagovne znamke približa ničli, »tuji sijaj« sam po sebi ni več razlog za nakup. Južnokorejski avtomobili so isto logiko pokazali še korak prej: nekoč vmesni položaj »ceneje od japonskih, višje od domačih« je domača ponudba v eni noči izničila z »elektrika cenejša od bencina«, ko pa se zaznava blagovne znamke enkrat utrdi kot »poceni in zastarelo«, je za vlečenje nazaj prepozno.-26-27


Kako naj se torej odloči običajen potrošnik


Če je vaša prva zahteva pri nakupu televizorja velik zaslon z občutkom potopitve in »za isti denar več«, je domača vrhunska ponudba trenutno bolj razumna izbira. Pri Mini LED nad 85 palcev Hisense in TCL ponujata konfiguracije glede števila območij, najvišje svetilnosti in protiodsevnega zaslona, ki jih Sony in LG v enakem cenovnem razredu v osnovi ne moreta dati. Integrirana dobavna veriga panelov in končnih naprav pomeni hitrejši ritem posodabljanja; letošnji vrhunski model vas prihodnje leto ne bo tako močno »zabodel« z lastnim srednjim razredom.



Če je vaš kriterij za ocenjevanje kakovosti slike »natančnost odtenkov kože, plasti temnih prizorov in tekočnost gibanja pri gledanju izvirnih Blu-ray plošč v temni sobi« in ne želite zapravljati časa za nastavljanje parametrov, je model s Sonyjevim čipom XR še vedno brezskrben odgovor. A sprejeti morate dva pogoja: parametri strojne opreme niso boljši, cena pa je očitno višja. Poceni Sony se ne splača kupovati, tam plačujete zgolj za logotip.


Če ste prepričan privrženec OLED in iščete krmiljenje svetlobe na ravni slikovnih pik ter neskončno kontrastno razmerje, je LG še vedno prva izbira v tem nišnem segmentu. Domača prisotnost pri OLED kratkoročno tega stanja ne bo spremenila.


Domača vrhunska ponudba ne potrebuje »kopiranja«, ampak »pozicijsko vojno«


Zamenjava vozil z notranjim izgorevanjem z novimi energetskimi vozili se je zgodila na rastoči stezi: stopnja prodora je z enomestne številke poskočila na več kot 50 %, pogača se je večala in vsak grižljaj, ki so ga dobili prvi, je bil nov. Pri televizorjih ni tako. Industrija se kot celota krči v obstoječem obsegu, cikel zamenjave se meri v letih in potrošniki ne bodo zaradi »vzpona domače proizvodnje« predčasno zamenjali televizorja doma, ki je še uporaben. To pomeni, da domača vrhunska ponudba ne more zamenjati tujih blagovnih znamk s hitrostjo novih energetskih vozil, ki »v enem ali dveh letih prevrnejo mizo«.


Tudi Samsungov »umik« ni poraz, ampak strateško krčenje po preračunu: dobiček od prodaje enega televizorja ni vreden drobiža enega pomnilniškega čipa; ko je ukinil nerentabilno prodajo končnih naprav in okrepil polprevodnike ter vrhunsko proizvodnjo, je le zamenjal položaj in ostal za mizo. Pri Sonyju velja enako: njegovo krčenje je zavestna odpoved obsegu in trdovratno branjenje dobičkonosnega visokogorja kalibracije kakovosti slike in vsebinskega ekosistema.


Zato domači televizorji v resnici ne bijejo bitke izčrpavanja, ki bi se hitro odločila s tabelami parametrov in cenovno vojno, ampak pozicijsko vojno, v kateri je treba v vsakem cenovnem razredu in v vsakem scenariju uporabe centimeter za centimetrom graditi »gotovost kakovosti slike« in »zaupanje v blagovno znamko«. Za dohitevanje strojne opreme je bilo potrebnih pet let, za dohitevanje kalibracije algoritmov in zaznave blagovne znamke pa bo morda treba še več. Dobra novica je, da je v tančici že nastala razpoka; slaba novica pa, da preboj zadnjega sloja dosežemo prav z vsem drugim kot s kopičenjem materiala.